Foto: Biba
Vsak popek,
dehti od navdušenja.
Vsaka vejica,
hrepeni po sončnem žarku.
Vsak človek živi,
a želi vsaj toliko navdušenja,
kot ga premore narava.
Hrepeni po sončnih žarkih.
Včasih tja v tri dni,
včasih s smejočimi očmi.
Foto: internet
Tvoj odsev duše,
je kakor kristal v vrtincu vodnih kapljic,
tvoje oči odsevajo ljubezen,
v tvojih očeh vre življenje.
Globoko v sebi,
čutim tvojo prisotnost,
sledim občutjem
in ne pozabim globin.
Vsakič ko se povzpneva v višave,
me prežemajo vsemogočna občutja,
nebeško ognjevita
z nebeško noto podpisana.
Foto: internet
Stezice so postale poti.
Mimo zelenega drevesa,
posuta s kamenčki,
stopava ob reki.
Čutiva prisotnost.
Čutiš me,
jaz čutim tebe.
Predanost, zaupanje
v objemu svežega vetra,
Ljubiva se se z očmi,
slačiva obleko,
božava najini telesi,
pogled s pogledom,
oči na oči,
vidiva ljubezen,
vidiva prelepi telesi.
Samo midva veva,
kaj se dogaja,
samo midva čutiva.
Ko grem mimo,
začutim najin trenutek
ljubljenja.
Foto: internet
Najmanjša napaka,
postane nevihta v tvojih očeh,
ni tistega kar bi občudoval,
ni tistega kar bi oboževal.
Sem samo jaz,
če ti je prav ali ne,
to sem jaz,
samo jaz.
Četudi ni sonca,
četudi ni svetlobe,
sem to jaz.
Ostajam sama.
Foto: internet
Pozabljeni občutki
skrivnostna vrata odpirajo,
med drevesnimi koreninami skrita.
Začetek davne preteklosti,
se razkriva nazaj.
Niso boječi,
niso boleči.
Obstajajo za vse nazaj,
obstajajo za vse naprej.
Nikoli ne bo pozabljeno,
za vedno v srce shranjeno.
Ne mečem si pesek v oči,
prepoznam čisto vsak korak.
Prežema me veselje,
spev ptic me radosti,
da tam si ti,
da jaz sem tu.
Pa vendar vsak
v svoje gnezdo strmi.
Foto:internet
Plezam po tanki liniji skrajnosti.
Pokažem vso svojo ranjljivost svojih občutij,
ožamem svoje solze
in poberem ostanke razvalin.
Poželjivo segam naprej,
proti nasprotju,
novem iskustvu.
Povoj odvežem,
občutim skelenje globoke rane.
Zavem se.
Pokrijem z mavričnim prahom,
minejo občutki,
minejo bolečine.
Vse je odšlo.
Jaz,
ti,
vi.
Vsi.
Slika: internet
ISkrenost ali LAž?
Vse kar zmoremo je v nas.
Kar si želiš je odločitev,
v prosojnost zavita,
s pozornostjo posuta.
Pokazali ste mi
večne smernice resnice,
čeprav včasih nisem poznala teh poti.
Pozabila sem na skrajne poti,
pa vendar hodim po drugih čereh,
zaplavam v mirnost občutka,
v svoje vrstno potovanje.
Odločim se postati tisto,
kar želim jaz.
Postanite tudi vi,
zberite moči,
odločite se.
Ta pesem je na posebnem mestu. Je nakaj posebnega, nekaj kar mi je zelo všeč, zato sem se tudi odločila, da vsaj besedilo prepišem. Naj bo enkrat za spremembno nekaj drugega, namesto moje pesnitve.
Na srcu mi leži
jedna stara rana,
koja neče iz nedara nigde,
pa se srce pita moje
bez nje živeti,
kako li je, kako li je.
Pa se srce pita moje
bez nje živeti,
kako li je, kako li je.
Idi, idi nesanice
da ne vidim tvoje lice,
da mi zora bol ne stvara
idi pusti me da je odsanjam.
Idi, idi nesanice
da ne vidim tvoje lice,
da mi zora bol ne stvara
idi pusti me da je odsanjam.
(Željko Joksimović in Dejan Ivanović)
Foto: internet
Omamno dišiš v vetru poletnega vonja,
rože požirajo tvoj pogled zapeljivih oči,
zaljubim se v trentuku, kot sem se takrat,
pa ni samo ljubljene z očmi,
tokrat je ljubezen prava, čuteča, večna,
čutim objeme tvojih rok,
tvoje sanje se prepletajo z mojimi,
poljubim te in vem da je brezčasno.
Čas se ustavi, listje neha šepetati,
narava daje poklon ljubljenju bitja,
neskončno prežeta z ljubeznijo duha,
veličastno se klanjava božjemu stvarstvu,
en v drugemu vidiva vse.
Foto: internet
Kako naj ti razložim smrt,
ko pa se je ne da razložiti.
Straši te občutek nevednosti,
pa veš da sem tu zraven tebe.
Ne odhajam zaradi tebe,
ne bom še odšla.
Pobožala bom tvoj obraz,
da boš začutil predanost iskrenosti,
da boš čutil ljubezen vdanosti.
Smrt boš začutil.
Smrt je vsak dan,
v vsakem trentku.
Ne boj se dragi moj.
Vzljubi jo,
pa bosta prijateljici.
